Lončarska tradicija Ljutomera

Lončarstvo spada med najstarejše obrti na Slovenskem, o čemer pričajo številne arheološke najdbe iz različnih zgodovinskih obdobij. Najstarejše pisno pričevanje o lončarstvu naj bi se ohranilo za območje Zadrečke doline leta 1340. Lončarstvo se je razvilo na območjih, ki so bogata z glino. Kot najstarejša lončarska središča v Sloveniji slovijo Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko polje, Dravsko polje in Pomurje. Posamezna središča so se med seboj razlikovala po vrsti gline, tehnologiji, oblikah in po okrasu.

Lončarji iz severovzhodne Slovenije so bili znani po kakovostnih skledah, pekačih za gibanice, pekačih za meso in močnate jedi, loncih za kislo mleko, cedilih za sir, loncih za pranje in kuhanje, velikih vrčih za shranjevanje kisa, vrčih za vodo in vino ter pekačih za pogače. Glavni prodajalni prostori lončarjev so bili poleg domačih delavnic vaški, trški ali mestni sejmi. Ljutomerski lončarji so se od glavnega ceha v Gradcu odcepili 7. decembra 1602. Zaščitni patent s pravili jim je podelil nadvojvoda Ferdinand II. maja 1603. Znano je, da so v poznejših stoletjih ljutomerski ceh potrdili še Ferdinand III. (1645), Leopold I. (1660), Karel VI. (1713) in Marija Terezija (1746). Lončarji, ki so bili del ljutomerskega ceha, so se morali držati pravilnika, sestavljenega iz 58 točk.

Med drugim so se morali redno udeleževati procesij na praznik svetega rešnjega telesa, svete maše na dan goda sv. Florijana in na dan goda sv. Nikolaja. Ob cerkvenih praznikih niso smeli žgati posode in kuriti v pečnici. Mojster je lahko odprl svojo delavnico, ko je predložil potrdilo o opravljenem izpitu in krstni list. Preden je bil sprejet v ceh, je moral uspešno narediti pet izdelkov: dva velika lonca v obliki steklenice s pokrovom, vrč, en gumb in v peč vloženo »kahlo« (pečnico). Poleg tega si je moral pridobiti še status tržana, županu podariti 60 kosov kuhinjske posode in revnim ljudem v špitalu donirati štiri vinarje. Mojster je lahko v delavnici učil naenkrat le enega učenca oziroma vajenca. Vsi pomočniki, ki so želeli postati mojstri, so morali dve leti nabirati izkušnje v drugih slovenskih pokrajinah.

Ljutomerski ceh je leta 1751 štel sedem mojstrov. Štirje so prihajali iz Ljutomera, po eden pa iz Križevcev pri Ljutomeru, Cezanjevcev in Radoslavcev. Dobrih sto let pozneje, leta 1859, se je število mojstrov povečalo na dvanajst. Tega leta sta bila zabeležena tudi dva pomočnika in trije učenci. V ljutomerski okrajni obrtni zbornici je bilo leta 1946 registriranih enajst lončarjev. Leta 1959 je bilo popisanih sedem lončarskih obratov, in sicer v Ljutomeru, Noršincih, Šalincih, Radoslavcih, Sitarovcih, Ključarovcih in na Stari Cesti. Z izjemo Žumanovih, ki so imeli pomočnika in vajenca, so mojstri dejavnost opravljali sami. Družina Žuman je bila konec 20. stoletja edina lončarska družina, ki je še naprej ohranjala bogato tradicijo lončarstva na območju Ljutomera.

Danes še vedno lepo število lončarjev v Sloveniji nadaljuje bogato lončarsko dediščino, ki jo tehnološko in funkcionalno prilagajajo sodobnosti. Delovanje sodobnih lončarjev je še vedno po večini povezano s starimi lončarskimi središči in nahajališči gline. Nosilci te dejavnosti nadaljujejo večdesetletno tradicijo družinske dediščine.

V ljutomerskem okolišu lončarsko tradicijo ohranja družina Žuman, ki se lahko pohvali z že skoraj 150-letnim delovanjem. Žumanovi prenašajo lončarsko obrt iz roda v rod od leta 1874. Saša Žuman je že peta generacija lončarjev v družini. Lončarsko znanje sta mu predala oče Branko Žuman in ded Karel Žuman, ki je v 70. letih 20. stoletja odprl svojo delavnico v Ljutomeru. Karel je bil prvi lončar na Slovenskem, ki je zraven delavnice postavil prodajalni prostor in galerijo svojih najboljših izdelkov.

Postopki izdelave lončarskih izdelkov se od 19. stoletja, ko so se Žumanovi začeli ukvarjati z lončarstvom, pa do danes niso bistveno spremenili. Družina že več desetletij koplje glino v Lukavcih, v bližini stare opekarne. Vsako leto nakopljejo približno za dve traktorski prikolici gline, ki jo skladiščijo čez zimo doma v deponiji. Premrznjeno glino spomladi zmeljejo v posebnem mlinu z dvema valjema, ki sploščita glino v en milimeter tanko plast. Glino nato pregnetejo in premešajo ter odvisno od izdelka dodajo določeno količino vode. Pregneteno glino oblikujejo v različno velike kepe, odvisno od posameznega izdelka. Točno odmerjeno količino gline začnejo oblikovati na električnem lončarskem vretenu. Oblikovani izdelki se nato morajo dobro posušiti. Sušenje lahko traja od enega tedna do enega meseca, odvisno od debeline in velikosti izdelka.

Za tem sledi proces žganja. Prvo žganje oz. biskvitno žganje poteka pri 800–900 ˚C in traja 12 ur. Pri tem se porabi približno 2 m3 drv. Drugo, glazurno žganje poteka pri 1000 ˚C in traja 15 ur. Za tovrstno žganje porabijo 3 m3 drv. Za žganje lončenih izdelkov so najbolj primerna »mehka« drva smreke, jelše ali breze. Po drugem žganju pustijo izdelke v peči še dva dni, da se dobro ohladijo. Potem jih premažejo z nesvinčenimi prozornimi glazurami, ki vsebujejo pigmentne dodatke. Žumanovi izdelujejo razne pekače, vrče, ročke, maslinjake in »dükle« za kisanje mleka.