Karol Grossmann

Na materino željo je 1884. prosil za sprejem v mariborsko semenišče in 19. septembra so njegovi prošnji ugodili. Kot kaže, pa se s tem korakom ni strinjal, saj je po ustnem izročilu, takoj ko je izvedel, da ga bodo sprejeli v semenišče, pobegnil od doma. Ko se je vrnil in menda pomiril, pa mu mati ni več dovolila tega študija in je pred njim raztrgala semeniško sprejemnico.

Potem se je vpisal na pravno fakulteto v Gradcu. Med študijem je bil član slovenskega akademskega društva Triglav, iz katerega je že izšlo do tedaj in tudi kasneje mnogo odličnih slovenskih izobražencev. Potem ko je opravil vse tri državne izpite, je diplomiral leta 1897.

Grossmann se je leta 1901 vpisal v odvetniško zbornico v Gradcu kot odvetnik za Štajersko s sedežem v Ljutomeru in priključil svojo odvetniško pisarno pisarni dr. Frana Rosine, ki se je čez nekaj mesecev preselil v Maribor. Pisarna je bila v poslopju Okrajne posojilnice na Glavnem trgu; leta 1910 se je preselil v lastno hišo v Ljutomeru, grajeno v secesijskem slogu po načrtu nekega zagrebškega arhitekta.

Kot odvetnik je bil zaradi svoje poštenosti, sposobnosti in razgledanosti pri strankah zelo priljubljen in spoštovan. Imel je skoraj izključno kmečko klientelo, le malo obrtniške in trgovske. Med svojim delovanjem je rešil nekaj velikih in zapletenih pravd. Kot pravi njegova hčer dr. Božena, večjih kazenskih procesov ni imel, že zaradi tega ne, ker so pač tekli v Mariboru. Tudi s svojimi uradniki v pisarni je imel dober odnos. V ljudskem spominu je ostal kot izvrsten pravnik.

Kot razgledan, a tudi samosvoj in ponosen človek, se je Grossmann hitro vključil v družabno, prosvetno in politično življenje Ljutomera; s svojo razgibano prleško naravo, predvsem pa z odločnim ravnanjem, kadar je šlo za pravice Slovencev, je Ljutomeru dajal vrsto let, zagotovo pa do konca prve svetovne vojne, nekaj temeljnih potez.

S svojim prijateljem, priljubljenim okrajnim zdravnikom dr. Karolom Chlopekom, sta bila edina akademsko izobražena slovana v tedanjem nemškutarskem Ljutomeru in velika bojevnika za slovenske pravice. Leta 1903 sta ustanovila športno društvo Murski sokol, kot odgovor na nemške narodnostne pritiske. Grossmann je deloval tudi v slovenski čitalnici (leta 1906 je postal celo njen predsednik) in Ciril-Metodovi družbi, katere podružnica je bila ustanovljena v Ljutomeru že leta 1882. To je bilo nestrankarsko društvo, ki je imelo narodnoobrambno vlogo (zbiralo je sredstva za šolstvo, preprečevalo Nemcem, da bi kupovali kmetije slovenskih propadlih kmetov). Grossmann je ustanovil klub slovenskih kolesarjev »Ptiči seliči«, da je s športom združeval ljutomerske Slovence, vodil je tudi dramski krožek, kjer je režiral in celo igral. Kot dober govornik, v poklicu in družbi, je prirejal predavanja s poljudnoznanstveno vsebino (geografija, zvezdoslovje, narodno gospodarstvo) in si pomagal s ponazorili, predvsem s svojimi diapozitivi. Njegovi govori so bili slikoviti, živahni; v družbi je znal biti šaljiv, znal pa je tudi ostro grajati, vendar mu zaradi odkritosti in humanosti njegovih kritičnih besed večina ni zamerila.

Grossmann se je zavedal, da se morajo obmejni Slovenci tudi gospodarsko osamosvojiti, če hočejo napredovati. Zato je med drugim predlagal ustanovitev narodnega podjetja Križevske opekarne, ki naj bi bila protiutež nemški opekarni v Borecih pri Križevcih, ki je imela namen pridobiti in ponemčiti kmečki proletariat tamkajšnje okolice.

Kot zavednega Slovenca so Grossmanna preganjali na razne načine, vendar ga to ni preplašilo, celo spodbujalo ga je. Večkrat so ga zaradi njegovih izjav in dejanj obsodili na denarne kazni, katerih pa ni nikoli hotel plačati, tako da so ga rubili. Vedno je dal zarubiti svojo železno blagajno, potem pa poslal svojega uradnika, da jo je odkupil.

Grossmannov dom je bil že pred vojno družabno zbirališče ljutomerskih slovenskih družin in intelektualcev, med vojno tudi beguncev s Tržaškega, posebej izobražencev. Kljub svoji družabnosti ni zahajal v gostilne. Ljubil je duhovno zabavo in inteligentne razgovore. Zadnje leto vojne se je Grossmann spoprijateljil z generalom Rudolfom Maistrom, branilcem naše severne meje. To prijateljstvo je trajalo do Grossmannove smrti.

Ob razpadu Avstro-Ogrske je tudi Grossmann navdušeno pozdravil Jugoslavijo. V govoru datiranem 15. decembra 1918 je govoril o svobodi, o kulturnem svetu in upanju, da si bomo iz razvalin sezidali novi dom, v katerem bomo mirno in varno živeli. Svaril pa je tudi pred anarhijo, če postane človek častilec surove sile, zato mora po njegovem svoboda izvirati iz ljubezni in spoštovanja do bližnjega, ne pa iz sebičnosti. Zibelka naše sreče, naše svobode, je razmišljal, »leži v naših možganih, ki se morajo vaditi misliti ne samo do ust in žepa, ampak mnogo dalje«. Grossmann je veroval v novo državo, zato je bil prepričan, da jo moramo podpirati »z vso telesno in duševno silo«. »In če bomo to nesebično upanje gojili vsi državljani kraljevine združenih Srbov, Hrvatov in Slovencev,« je posebej poudaril, »se naše nade morajo uresničiti!«

Grossmann je bil znan tudi po tem, da je prevzel dolžnosti varuha za mnogo otrok, sirot in nezakonskih otrok. Podpiral je tudi domače umetnike in študente. Čeprav je imel Grossmann v nekaterih obdobjih lepe dohodke, ni nikdar naložil nobenega kapitala. Kar je zaslužil, je v glavnem porabil za družino, za šolanje vseh štirih otrok in dom, za knjige in nabavo tehničnih novosti. Ves prosti čas, kadar ni delal v pisarni ali bil pri knjigah, je porabil za razna ročna dela. Sam je zasadil, uredil in gojil lep sadni vrt; najprej za poslopjem Posojilnice v Ljutomeru, kjer je imel v najemu stanovanje in pisarno, pozneje na vrtu za lastno hišo.

Ukvarjal se je celo z zidarskimi deli. Ko je leta 1910 kupil hišo – ta še ni bila popolnoma dograjena – je dozidal nekaj balkonov in terase na vrtni strani, pozneje pa še dva pomola na pročelni strani hiše. Na vrtu je preuredil staro gospodarsko poslopje, tako da je dal odstranti streho in na njenem mestu uredil teraso – vrt s cvetličnimi gredami in pritlikavim sadnim drevjem, na obeh straneh zgradbe pa lični utici.

Mnogo ljudi je zahajalo v Grossmannovo hišo zaradi bogate knjižnice, v katero je imel dostop vsakdo, ki se je za knjige zanimal. Sam je najraje prebiral klasično literaturo, vse od Shakespeara in Goetheja do Prešerna. Ob večerih je z literaturo seznanjal tudi svoje otroke; večkrat jim je prebiral in komentiral razna lirična, epska in dramska dela. Na tekočem pa je bil tudi na vseh področjih umetnosti, znanosti in tehnike. Posebno je cenil grško, rimsko, perzijsko, indijsko in inkovsko kulturo.

Zadnji dve leti, ko je bolehal, se je Grossmann popolnoma umaknil v zasebno življneje in nazadnje ni več zahajal v pisarno. Umrl je 3. avgusta 1929 še ne pol leta po smrti svoje žene. Ob mrtvaškem odru sta mu izkazali poslednjo čast krajevni organizaciji Sokola in Gasilskega društva, ki jima je Grossmann posvetil mnogo dela in naklonjenosti. Pokopan je v Ljutomeru.

Grossmanove kinamtografske predstave v bralnem društvu, omenja kratko časopisno poročilo v Slovenskem gospodarju (leta 1907). Trepetajoča, nemirna projekcija je namreč še vedno vzbujala začudenje in tudi mnogo smeha ob srečanjih s »premikajočimi« podobami. To dokazuje, da je dr. Grossmann širil filmsko kulturo tudi v javnosti, in to v času in okolju, ki se ni moglo zavedati, da je priča izjemnemu zgodovinskemu dogodku: rojstvu slovenskega filma.