Kot nam povedo že datacije Langovih kipov iz druge polovice junija, konca oktobra in začetka decembra 1915, je prišel Lang v Ljutomer nekje sredi leta in ostal tam do novega leta. Ljutomer je bil manjši kraj v zaledju, kjer ni bil prostora za naselitev večjega števila vojakov. Lang je bil tedaj podoficir in je imel pravico, da se je naselil v privatni hiši. Nikoli najbrž ne bomo izvedeli najzanimivejšega, ali je bilo naključje, usoda ali pa premišljena odločitev vzrok, da se je Lang vselil prav v Grossmannovo hišo. Kajti srečanje z dr. Karolom Grossmannom je bilo za Langa verjetno zelo pomembno, gotovo pa je bil tudi naključni gost gospodarju zelo dobrodošel sostanovalec.
Grossmann je bil tipičen intelektualec svojega časa, ki jih ni bilo malo v obrobnem prostoru tedanje Avstro-Ogrske. Kot ugleden, sposoben in dolgo časa dokaj premožen strokovnjak, se je zanimal za vrsto stvari, ki pa jih ne moremo označiti le kot hobi. Tudi on je bil namreč, podobno kot Fritz Lang, izredno zainteresiran za vsako tehnično novost in odkritje, ki jih je bilo v tem času veliko. Vsaka novost je pobudila njegovo zanimanje do take mere, da ji je posvetil nekaj naslednjih let življenja, in to z vso predanostjo svoje energije in časa, ki sta mu poleg dokaj zahtevnega rednega dela še ostala. Vse to je bilo blizu tudi bodočemu režiserju, sinu uglednega dunajskega stavbenika, ki je študij arhitekture opustil zaradi večje ljubezni do slikarstva.
5. december 1890 - 2. avgust 1976
Ameriški filmski režiser avstrijskega rodu, čigar filmi veljajo za mojstrovine vizualne kompozicije in ekspresionistične napetosti. Lang je v že v nemški kinematografiji ustvaril
impresiven filmski opus, preden je leta 1934 prišel v ZDA. Čeprav je potreboval približno 21 let, da je zrežiral 22 hollywoodskih filmov, je verjetno vsaj polovica teh noir mojstrovin
groze in fatalnih usod, ki so prestali preizkus časa. Britanski filmski inštitut ga je poimenoval za 'gospodarja teme' in velja za enega najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh
časov.
Med Langove najbolj slavne filme spadata prelomni futuristični znanstvenofantastični film Metropolis (1927) in vplivni M (1931), predhodnik filma noir. Njegov film iz leta 1929 Ženska
na luni - je prikazal uporabo večstopenjske rakete, prav tako pa je bil pionir koncepta raketne lansirne ploščadi in odštevalne ure za izstrelitev rakete. Njegovi drugi pomembnejši
filmi so Dr. Mabuse, hazarder (1922), Nibelungi (1924) in po selitvi v Hollywood leta 1934, Bes (1936), Samo enkrat se živi (1937), Rablji tudi umirajo! (1943), Ženska v oknu (1944),
Škraltna ulica (1945) in Velika vročina (1953). Leta 1939 je postal naturalizirani državljan ZDA.
Lang se je rodil na Dunaju kot drugi sin Antona Langa (1860–1940), arhitekta in direktorja gradbenega podjetja, in njegove žene Pauline Lang. Njegova mati je bila rojena Judinja in
se
je spreobrnila v katoličanstvo. Imel je starejšega brata Adolfa (1884–1961). Langovi starši so bili moravskega rodu. Zase je govoril, da je bil rojen katoličan in to zelo
puritanski.
Lang, ki se je nazadnje opisal kot ateista, je verjel, da je religija pomembna za poučevanje etike.
Po končani šoli je Lang kratek čas obiskoval Tehnično univerzo na Dunaju, kjer je študiral gradbeništvo in se sčasoma preusmeril na umetnost. Leta 1910 je zapustil Dunaj, da bi
videl
svet, potoval je po Evropi in Afriki, kasneje pa še po Aziji in pacifiškem območju. Leta 1913 je študiral slikarstvo v Parizu.
Ob izbruhu prve svetovne vojne se je Lang vrnil na Dunaj in se prostovoljno prijavil v vojaško službo v avstrijski vojski, kjer je bil štirikrat ranjen in izgubil vid na desnem
očesu,
kar je bila prva od številnih težav z vidom, s katerimi se je soočal v življenju. Med okrevanjem po poškodbah leta 1916 je napisal nekaj scenarijev in zamisli za filme. Leta 1918
je
bil odpuščen iz vojske s činom poročnika in je kratek čas igral v dunajskem gledališču, preden so ga zaposlili kot pisca pri Decla Filmu, berlinski produkcijski hiši Ericha
Pommerja.
Langov pisateljski staž je bil kratek, saj je kmalu začel delati kot režiser v nemškem filmskem studiu UFA in kasneje Nero-Filmu, ravno ko se je razvijalo ekspresionistično gibanje.
V
tej prvi fazi svoje kariere je Lang združil popularne žanre z ekspresionističnimi tehnikami, da bi ustvaril sintezo popularnega in umetniškega filma, kar je bilo do tedaj brez
primere.
Leta 1920 je Lang spoznal svojo bodočo ženo, pisateljico Theo von Harbou, s katero sta sodelovala pri vseh njegovih filmih od leta 1921 do 1933., vključno z Dr. Mabusejem (1922),
peturnimi Nibelungi (1924), distopičnim Metropolisom (1927) in znanstveno-fantastičnim filmom Ženska na luni (1929). Metropolis je močno presegel proračun in skoraj uničil studio
UFA,
ki ga je kmalu kupil desničarski poslovnež in politik Alfred Hugenberg. Finančna spodrsljaja sta bila tudi njegova zadnja nema filma Vohuni (1928) in Ženska na luni, ki ju je
produciralo Langovo lastno podjetje.
Leta 1931 je neodvisni producent Seymour Nebenzahl najel Langa za režijo filma M za Nero-Film. Njegov prvi 'govoreči' film, ki ga mnogi filmski strokovnjaki štejejo za mojstrovino
zgodnjega obdobja zvoka, je vznemirljiva zgodba o detomorilcu (Peter Lorre v svoji prvi glavni vlogi), ki ga ulovijo in soočijo s surovo pravico berlinskega kriminalnega podzemlja.
Med
klimatično zadnjo sceno filma, je Lang domnevno vrgel Petra Lorreja po stopnicah, da bi dal več pristnosti Lorrejevemu potolčenemu videzu. Lang, ki je bil znan po tem, da je z njim
težko delati, je poosebljal stereotip tiranskega germanskega filmskega režiserja, ki sta ga utelešala tudi Erich von Stroheim in Otto Preminger. Lang je nosil monokel, kar je še
ojačalo ta stereotip.
V filmih svojega nemškega obdobja je Lang ustvaril koherenten opus z značilnostmi, ki so bile pozneje pripisane filmu noir - s ponavljajočimi se temami psiholoških konfliktov,
paranoje, usode in moralne dvoumnosti.
Konec leta 1932 je Lang začel snemati Testament Dr. Mabuseja. Adolf Hitler je prišel na oblast januarja 1933, do konec marca pa je novi režim ta film že prepovedal z obtožbo
motenja
javnega reda. Testament Dr. Mabuseja velja za protinacistični film, saj je Lang naslovnemu junaku v usta položil fraze, ki so jih uporabljali nacisti. Predvajanje filma je
odpovedal
Joseph Goebbels, kasneje pa ga je prepovedalo Ministrstvo za javno razsvetljevanje in propagando Reicha. Ob prepovedi filma je Goebbels izjavil, da je film 'pokazal, da je izjemno
predana skupina ljudi popolnoma sposobna z nasiljem strmoglaviti vsako državo' in da film predstavlja grožnjo javnemu zdravju in varnosti.
Lang je bil zaskrbljen zaradi prihoda nacističnega režima, deloma tudi zaradi svoje judovske dediščine, medtem ko je njegova žena in koscenaristka Thea von Harbou začela z nacisti
simpatizirati in se je pozneje pridružila NSDAP. Langovi strahovi so bili utemeljeni. Po rasističnih nürnberških zakonih, ki so stopili v veljavo kmalu po njegovem odhodu, bi
namreč
bil označen za pol Juda, čeprav je bila njegova mati spreobrnjena katoličanka in je bil kot tak tudi vzgojen.
Po Langu pričevanju, gab je minister za propagando Joseph Goebbels poklical v svojo pisarno, da bi mu sporočil, da je film Testament Dr. Mabuseja sicer prepovedan - vendar so ga
Langove sposobnosti kot filmskega ustvarjalca (zlasti Metropolisa) tako navdušile, da je Langu ponudil položaj vodje nemškega filmskega studia UFA. Lang je dejal, da se je med tem
sestankom odločil, da odide iz Nemčije. Trdil je, da je po prodaji ženinega nakita tistega večera pobegnil z vlakom v Pariz, za seboj pa pustil večino svojega denarja in osebnih
stvari. Lang je dokončno zapustil Berlin 31. julija 1933, štiri mesece po srečanju z Goebbelsom in prvem odhodu.
Lang je v svoji 20-letni ameriški karieri posnel dvaindvajset celovečercev, delal je v različnih žanrih v vseh večjih studiih v Hollywoodu in občasno produciral svoje filme kot
neodvisni producent. Leta 1939 je postal naturalizirani državljan ZDA.
Langova kriminalistična drama Bes (1936) je njegov prvi film za studio MGM. V njem Spencer Tracy igra zapornika, ki je po krivici obtožen zločina in skoraj ubit, ko drhal zažge
zapor,
kjer čaka na sojenje. Vendar v filmu ni smel predstavljati temnopoltih žrtev linča ali kritizirati rasizma, kar je bil njegov prvotni namen. Lang je sicer sodeloval pri ustanovitvi
hollywoodske protinacistične lige s čehom Ottom Katzom, ki je bil vohun Kominterne. Posnel je tudi štiri filme z izrazito protinacistično tematiko, Lov na človeka (1941), Rablji
tudi
umirajo! (1943), Ministrstvo za strah (1944) ter Plašč in bodalo (1946).
Njegove ameriške filme so sodobni kritiki pogosto primerjali z njegovimi nemškimi deli, čeprav se zadržani ekspresionizem teh filmov zdaj obravnava kot sestavni del nastanka in
razvoja
ameriškega žanrskega filma, še posebej filma noir. Škrlatna ulica (1945), v katerem nastopata Edward G. Robinson in Joan Bennett, velja celo za osrednji film tega žanra.
Eden najbolj hvaljenih Langovih noir filmov je policijska drama Velika vročina (1953), znana po svoji brezkompromisni brutalnosti, še posebej po prizoru, v katerem Lee Marvin
Gloriji
Grahame v obraz vrže vrelo kavo. Medtem ko se je Langov vizualni slog poenostavljal, deloma zaradi omejitev hollywoodskega studijskega sistema, je njegov pogled na svet postajal
vse
bolj pesimističen, kar je doseglo vrhunec v hladnem, geometričnem slogu njegovih zadnjih ameriških filmov, Medtem ko mesto spi (1956) in Onstran razumnega dvoma ( 1956).
Ker je Lang v Hollywoodu težko našel primerne produkcijske razmere in podpornike, zlasti ker se je njegovo zdravje s starostjo poslabšalo, je začel razmišljati o upokojitvi. Nemški
producent Artur Brauner je izrazil zanimanje za predelavo Indijske grobnice, zato se je Lang vrnil v Nemčijo, da bi posnel svoj 'Indijski ep' (sestavljen iz Indijske grobnice in
Eschnapurskega tigra).
Po produkciji se je Brauner pripravljal na predelavo Testamenta dr. Mabuseja, ko se je Lang obrnil nanj z idejo, da bi seriji dodal nov izvirni film. Rezultat je bil Tisoč oči dr.
Mabuseja (1960), katerega uspeh je privedel do serije novih filmov o Mabuseju, ki jih je produciral Brauner, čeprav Lang ni režiral nobenega od njih. Langov vid je med produkcijo
filma
začel opazno pešati, zato je to bil njegov zadnji filmski projekt.
8. februarja 1960 je Lang prejel zvezdo na Hollywoodskem pločniku slavnih za svoje prispevke v filmski industriji, ki se nahaja na 1600 Vine Street. Lang je umrl zaradi možganske
kapi
2. avgusta 1976 in je pokopan na pokopališču Forest Lawn Hollywood Hills v Los Angelesu.
Medtem ko se je njegova kariera končala brez pompa, so Langova ameriška in pozneje nemška dela začeli hvaliti kritiki Cahiers du cinéma, kot sta François Truffaut in Jacques
Rivette.
Truffaut je zapisal, da so Langa, zlasti v njegovi ameriški karieri, zelo premalo cenili 'filmski zgodovinarji in kritiki', ki mu 'zanikajo genialnost, ko se 'podpisuje' pod
vohunske
filme ... vojne filme ... ali preproste trilerje.' Filmski ustvarjalci, na katere je vplivalo njegovo delo so denimo William Friedkin, Steven Spielberg, Christopher Nolan, Luis
Buñuel,
Osamu Tezuka, Alfred Hitchcock, Jean-Luc Godard in Stanley Kubrick.
LJUTOMERSKE SKULPTURE FRITZA LANGA
Na odprtem podstrešju Grossmannove družinske hiše, ki so jo že odrasli otroci zapustili po materini in očetovi smrti leta 1929, so ves ta čas do njihovega odkritja, ležale štiri
skulpture iz žgane gline. Zmodeliral jih je v drugi polovici leta 1915 Fritz Lang. Prva dva kipa sta doprsni podobi boga Bakhusa. Da gre tu res za boga vina in trte, ki nastopa v grški
mitologiji kot zaščitnik sadja, letnega prirastka, skratka vse vegetacije, kot gospodar dreves in semen, zatorej predvsem plodnosti, ne pa morda za favna, dokazujejo predvsem listi
vinske trte in grozdi, s katerimi sta okrašeni glavi obeh figur in ramena večje. Tudi rožički na glavi so tipični Bakhov atribut. Že Diodor pa razlaga, da ima Bakh rogove zato, ker je
kot prvi pokazal smrtnikom, kako združiti v jarem vole, jih vpreči v plug in z njimi obdelovati zemljo v rodovitna polja.
Bilo je v prvi svetovni vojni, menda leta 1915, ko je bila v Ljutomeru nastanjena avstrijska vojaška enota. Tudi mi smo morali odstopiti eno sobo za častnike. Med prvimi je bil
mladi oficir Fritz Lang. Bil je zelo priljuden, pa se je kmalu spoprijaznil z očetom, ki mu je dal na razpolago tudi našo knjižnico. In tako so ga nekega dne našli v sobi, sedečega
na tleh, okrog sebe pa je imel kup kulturnozgodovinskih knjig slavečih slikarjev.
Najbrž v vojski ni bil preveč zaposlen, pa je zahajal k tamojšnjemu lončarju, kjer je kiparil z glino. Izdelal je razen svojega portreta več kipov, stojal za cvetlice itd. Med
drugim pa tudi dva kipa favna v naravni velikosti. Tedaj mu je oče v šali dejal, da je favn podoben njemu, pa je odgovoril, da ga je res naredil po sebi.
Naši starši so ga sprejeli v družino. Večkrat je pel, ko ga je na klavirju spremljala starejša sestra Draga. Tudi božični večer je preživel z nami. Udeležil se je domačih kino
predvajanj ter med drugim videl tudi tri filme, ki jih je posnel naš oče leta 1905-1906. Prišel je za nami tudi na naš vrt. Mi otroci se z njim nismo pogovarjali, ker takrat še
nismo znali nemško.
Potem je moral na gališko fronto, pa je več svojih izdelkov pustil pri nas za spomin. Ko je bil ranjen, se je zdravil v Koflachu na avstrijskem Štajerskem, od koder nam je poslal
svojo fotografijo. Na sliki, narejeni še v ljutomerski lončarski delavnici, je on in več njegovih izdelkov. Na hrbtni strani fotografije piše »Zur Erinnerung Fritz Lang/Koflach 16.
2. 1916«.
Ne spominjam se, ali nam je še pozneje kaj pisal, pač pa mi je ostalo v spominu, da smo izvedeli, da se je poročil z neko Theo von Harbou in da je postal filmski režiser menda v
Berlinu.
V Ljubljani, 4. junija 1984
dr. Božena Grosman